Revizor 10/2007

Uvodnik

(Editorial)

Spet je pred nami "vroča" jesen. Le kaj si pod tem predstavljate? Volitve predsednika države so pred vrati, ampak ne bomo danes o tem. Saj ne, da ne bi bilo pomembno, kdo in kakšen bo naš novi predsednik, ampak o kandidatih tako ali tako veste že več kot pa oni sami. Pa tako dobri, nekateri skoraj popolni, in všečni so. In kaj vse bodo storili, ko bodo izvoljeni, čeprav po ustavi kakih posebnih pooblastil za ukrepanje predsednik države kot najvišji predstavnik izvršne oblasti praktično nima. Vsekakor želim, da bo novi "oče naroda" dober predsednik, da bomo državljani zaupali njegovi modrosti in da bo razmišljal s svojo glavo, torej da bo neodvisen in da se bo kot javna avtoriteta oglasil tudi takrat, ko bomo navadni državljani to od njega pričakovali; to pa je takrat, ko se bodo pojavili čisto vsakdanji življenjski problemi.

Tista prava vroča jesen pa se nam dogaja vsak dan, ko se vedno znova zavemo, da je naš zaslužek manj vreden in da smo vsak dan (vsaj velika večina) realno revnejši. Daleč od tega, da bi samega sebe uvrščal med reveže, ampak na nekatera sprenevedanja pa vsekakor moram opozoriti. Kar poglejmo: osnovne življenjske potrebščine se dražijo, in to kar občutno. In čeprav imam svoje mnenje o sindikatih, vendarle mislim, da jih je tokrat treba podpreti in da imajo prav. Pa še kako! Postavimo se v vlogo povprečnega Slovenca – recimo, da je to delavec s srednjo strokovno izobrazbo; in v istem razredu je tudi večina upokojencev. Gre za veliko večino naših državljanov, ki skoraj vse svoje dohodke porabijo za vsakdanje preživetje. In da se osnovne življenjske potrebščine potem kar čez noč podražijo za deset in več odstotkov? Kako preživeti? Odgovor poznate – težko! Pa saj bi bili vsi pripravljeni nositi svoj del bremena, če bi bili vsi vsaj v približno enakem položaju. Pa ni tako: na drugi strani nekateri prevzemajo cela podjetja. Da ne bi bilo kakšnih očitkov o zavidanju ali čem takem – ne, ampak praktično brez denarja postati lastnik velike družbe? Alkimija? Saj bi tudi drugi, če bi jih "pustili zraven". Nekaj je tu skregano z zdravo logiko in tudi s pravičnostjo. In potem ti isti delodajalci ne priznajo, da je dobiček tudi rezultat dela delavcev, in ne le kapitala. Ali ni na neki način kapital le akumulirano delo?

No, drugi, ki se v tej zgodbi zelo spreneveda, pa je vlada. Pravijo – nič se ne da narediti, inflacija je rezultat podražitev surovin na mednarodnih trgih in tako dalje. In pa floskula: ja, res je inflacija, ampak imamo pa tudi zelo visoko gospodarsko rast in vse je v najlepšem redu. Nič več se ne da storiti! Lepo, ampak kaj pa navadnemu državljanu pomeni visoka gospodarska rast in kako mu olajša vsakdanje prebijanje iz meseca v mesec, če se osnovne življenjske potrebščine podražijo za desetino in več? Sicer pa: zakaj pa naj bi bila vlada pretirano zaskrbljena zaradi inflacije? Zaradi višjih cen kruha, mleka, mesa in še česa se v državni proračun steče tudi več davka na dodano vrednost. Številke niso majhne, kajti kruh in mleko kljub znižani stopnji DDV kupujemo vsak dan. V velikih količinah – in vrednostih. Saj potem veliko več ne ostane – vsakodnevne življenjske potrebščine so tiste, ki sestavljajo največji del končne porabe in zato v proračun prispevajo največ. In seveda se ob zvišanju cen posledično lepo polni državni proračun. Torej: čim višja inflacija, tem bolje za državni proračun, in – zakaj naj bi sploh kaj naredili, da bi bilo drugače? Pa se res nič ne da storiti? Dvomim. Za začetek poglejmo, kaj je zapisano v drugem odstavku 145. člena ZDDV-1: "Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem zakonu poveča ali zmanjša za do 15%". Ali ni rešitev na dlani? Da bi zaradi inflacije ostal priliv od DDV v državni proračun enak in bi tudi izvršna oblast prispevala k njenemu znižanju, naj bi se na primer znižala stopnja DDV. In tako bi tudi država ukrepala in prispevala svoj delež k zmanjšanju draginje? Pa je že kakšen politik razmišljal v to smer? Slišimo le ugotovitve, naj bomo srečni, ker se stopnja DDV ni zvišala. Halo? Zakaj pa ne znižala? In se potem čudimo, če se bo zgodila prava "vroča" jesen?

Glavni urednik
Dr. Marjan Odar