Revizor 11/2007

Uvodnik

(Editorial)

Verjetno ste že sprejeli poslovne načrte za naslednje leto. Pri njihovi izdelavi ste verjetno upoštevali predvsem pretekle dosežke ter izhajali iz sprejetih strategij in dolgoročnih ciljev, ki jih želite doseči. In s sprejetimi načrti je seveda treba tudi seznaniti vse zainteresirane. Tako nekako, na kratko in zelo skopo, naj bi bilo načrtovanje tudi opisano v učbenikih. In kakšni so načrti glede Revizorja? Po dolgotrajnem in temeljitem premisleku je bila sprejeta odločitev, da Revizor postane dvomesečnik. Naslednje leto boste prejeli šest številk Revizorja. Kar nekaj razlogov je narekovalo tako rešitev. Uredniška politika in članki, ki jih lahko pričakujete, bodo še vedno pokrivali ista področja kot sedaj. Po vsej verjetnosti pa bo v naslednjih letih prišlo tudi do spremembe uredniške politike. Več dejavnikov je in še bo vplivalo na zasnovo revije. Prehod z mesečnika na dvomesečnik je nujen in je povezan tudi s siceršnjim razvojem medijev ter vedno bolj poudarjeno vlogo in potrebo po elektronskih medijih in elektronski komunikaciji. S korenitejšimi spremembami in osvežitvami še malo čakamo, ker še ni novega zakona o revidiranju. S sprejetjem novega zakona o revidiranju bodo predpisani elektronski registri pooblaščenih revizorjev in revizijskih družb ter registri vseh drugih nazivov, ki jih vodi Inštitut. Prav tako bodo z zakonom postavljene tudi nekatere druge rešitve, ki bodo lahko korenito spremenile položaj, vlogo in odgovornosti Inštituta. Ker pa trenutno še ni jasno, kakšne in katere bodo končne rešitve, tudi ne hitimo z nekaterimi svežimi in morda zelo drugačnimi rešitvami vsebinske, uredniške in izdajateljske narave Revizorja. Zavedamo se, da bo do nekaterih sprememb moralo priti, razmišljamo o možnih rešitvah, vendar jih bomo poskušali uresničiti, ko bodo "pravila igre", ki jih bo prinesel nov zakon o revidiranju, sprejeta.

Verjetno vsaj nekatere zanima, kako je z novim zakonom o revidiranju. Ne samo vas, mene tudi. Minister za finance je že pred več kot letom imenoval strokovno skupino za pripravo predloga zakona o revidiranju (članice Miranda Groff, Marija Janc, Barbara Kotar Palčič, Damjana Mlakar in Roža Žust), ki naj bi ob strokovni pomoči strokovnjakinj dr. Mete Duhovnik in Nevenke Cukon Mavec izdelala delovno gradivo za predlog zakona. Med temeljnimi zadevami, ki jih je treba z zakonom v Sloveniji na novo urediti, sta vzpostavitev in organiziranje javnega nadzorstva nad revizorji in revizijskimi družbami. V Evropi je javno nadzorstvo zelo različno urejeno in gotovo bo odločitev glede modela, ki ga bo uvedla Slovenija, politična. Pričakoval sem, da bodo predstavniki oblasti pred začetkom pisanja zakona tudi revizorje oziroma revizijske družbe, revizijski svet in seveda tudi Inštitut vsaj povprašali, kaj menimo o možnih rešitvah (vsaj nekaterih) v najpomembnejšem zakonu, ki ureja revidiranje in tudi druga strokovna področja, tesno povezana z revidiranjem, ali vsaj predstavili svoja izhodišča. In ko bi bile te temeljne dileme razčiščene, bi tudi imenovana delovna skupina lahko spisala zakon. Ampak, nič takega se ni zgodilo; vsaj jaz o tem nič ne vem. Verjetno ne vem vsega, pa vendar se zdi, in tega se tudi bojim, da so vprašanja o temeljnih sistemskih in konceptualnih vprašanjih, predvsem glede javnega nadzorstva, še danes odprta tako, kot so bila pred enim letom. Seveda je to področje politike. Najslabše pa je, da ni vizije, da kot država ne vemo, kaj in tudi kako hočemo urejati ta vprašanja. Ali pa, kar je še slabše, da ta vprašanja sploh niso pomembna in da bo že, kakor bo. In Slovenija zamuja. In to zelo. Če so nas tuji strokovnjaki in tudi EU v preteklosti dajali za vzgled drugim, kako imamo urejeno področje revidiranja in tudi računovodenja, se nekateri od njih sedaj čudijo, kako to, da Slovenija nima pripravljenega niti osnutka novega zakona (z direktivo se moramo uskladiti do 29. junija prihodnjega leta). Tudi zato javno sprašujem: Ali ima Vlada Slovenije jasno vizijo in strategijo razvoja revidiranja, računovodenja in drugih sorodnih strok in seveda tudi javnega nadzorstva (ne le na področju revidiranja) ter seveda, če ju ima, kakšni sta?

Glavni urednik
Dr. Marjan Odar




Nekatere značilnosti ovrednotenja okolja kontroliranja

(Some Characteristics of Control Environment Evaluation)
Mag. Jelka Blejec


Povzetek
Okolje kontroliranja je "prva obrambna črta" vsake organizacije pri zmanjševanju tveganj, da njeni nameni in cilji v pomembni meri ne bodo doseženi (IIA: Tone at the Top, 2005, str. 2). Zajema funkcije upravljanja in poslovodenja ter vedenje, zavedanje in dejanja pristojnih za upravljanje in poslovodenje, ki so povezani z notranjim kontroliranjem v organizaciji in njegovim pomenom zanjo.
Je temelj uspešnega notranjega kontroliranja in podlaga vsem drugim sestavinam notranjega kontroliranja. Zato ima prodoren vpliv na doseganje namenov organizacije. Vpliva pa tudi na doseganje ože postavljenih ciljev znotraj organizacije. Iz tega sledi, da mora revizor pri celovitem proučevanju in ovrednotenju notranjega kontroliranja vselej upoštevati tudi, ali je okolje kontroliranja zadovoljivo oziroma ali pozitivno vpliva na doseganje proučevanih ciljev.
Ovrednotenje okolja kontroliranja pa ni pomembno le pri presojanju celotne uspešnosti notranjega kontroliranja na proučevanem področju, temveč tudi pri pripravi na tveganju zasnovanega letnega ali večletnega načrta delovanja notranjerevizijskega izvajalca.
Določitev obsega in globine potrebnega spoznavanja z okoljem kontroliranja ter določitev obsega zanašanja na okolje kontroliranje je predmet revizorjeve strokovne presoje. Odvisna pa je tudi od namena revizorjevega dela in značilnosti proučevanega področja.
S pomočjo pristopa, ki je zasnovan na pristopu od vrha navzdol in obenem na tveganju, se revizor osredotoča predvsem na tista področja, dejavnike, tveganja in z njimi povezane kontrole, ki so za proučevano področje najpomembnejši in ključni.
Prispevek je razdeljen v dva dela. V prvem delu bodo predstavljene nekatere splošne značilnosti ovrednotenja okolja kontroliranja. Drugi del, ki bo objavljen v decembrski številki, pa obsega podrobnejši prikaz dejavnikov okolja kontroliranja in značilnosti njihovega ovrednotenja.

Summary
Control environment is the "first defence line" of each organisation when reducing risk and when it is feared that its purpose and objectives could not be achieved to a great extent (IIA: Tone at the Top, 2005, p. 2). It involves functions of corporate governance and management, behaviour, awareness and actions of those competent for corporate governance and management who are related to internal controls in an organisation and their meaning to it.
It is a foundation of successful internal controls and a base for all other internal control components. Therefore, it has a powerful influence on the achievement of company's purposes. It has also an impact on the achieved detailed objectives within an organisation. Consequently, an auditor shall always consider during the complete review and evaluation of internal controls if the control environment is sufficient or if it has a positive influence on the achievement of the objectives reviewed.
Evaluation of the control environment is not relevant only for the assessment of complete efficiency of internal controls in the area reviewed, but also for the preparation of the risk-based annual or multi-year plan of operation of an internal auditor.
Determination of scope and depth of the required familiarisation with the control environment and definition of the scope of reliance on the control environment is a subject matter of auditor's professional judgement. It depends also on the purpose of the auditor's work and characteristics of the area reviewed.
By means of the top down risk-based approach an auditor focuses mainly on the areas, factors, risks and the related controls that are key ones and most relevant for the area reviewed.
The article is divided into two parts. The first part deals with the presentation of some general characteristics of the control environment evaluation. The second part (that will be published in the December volume) describes factors of control environment and characteristics of their evaluation in great detail.

*Jelka Blejec, magistra ekonomskih znanosti (poslovodenja in organizacije); specialistka revidiranja poslovanja; pooblaščena revizorka.



Izvajanje revizijskega pregleda javnih naročil v občini

(Execution of Internal Auditing of Public Procurement in Municipality)
Mag. Marjeta Lah

Povzetek
Postopki javnega naročanja so ena izmed najpomembnejših dejavnosti v občini (v javnem sektorju nasploh), predvsem zaradi velike porabe proračunskega denarja, ki izhaja iz predmetov javnega naročanja.
Notranja revizija je neodvisna dejavnost v občini, katere namen je zagotavljanje objektivnosti. Njena dejavnost zajema tudi svetovanje, katerega namen je dodajati vrednost z izboljšanjem poslovanja občine. Notranja revizija pomaga občini dosegati cilje z načrtovanim in urejenim načinom dela pri presojanju in izboljševanju učinkovitosti postopkov obvladovanja tveganj, kontroliranja in vodenja.
V prispevku bom predstavila notranjo revizijo kot enega ključnih dejavnikov sodobnega upravljanja in vodenja nasploh v lokalni samoupravi. Podrobno bom predstavila izvajanje revizije javnega naročanja v občini.

Summary
Procedures of public procurement belong to the most important activities in the public sector, because considerable use of budget funds is involved in these activities. Internal auditing is an independent activity in a municipality whose purpose is assurance of objectivity. Its activity comprises also consulting in order to add value and to improve the operations in the municipality. Internal auditing helps the municipality accomplish its objectives by a systematic and disciplined approach to the evaluation and improvement of effectiveness in risk management, control and governance processes. The article presents internal auditing as one of the key factors of modern management in general and in local communities. It deals in detail with the execution of auditing in case of public procurement in the municipality.

*Marjeta Lah, mag. pravnih znanosti, univ. dipl. ekon.; preizkušena notranja revizorka; državna notranja revizorka, vodja notranjerevizijske službe v Mestni občini Maribor. Domači naslov: Kamniška 50, 2000 Maribor.



Zunanje ocenjevanje kakovosti notranjega revidiranja

(External Quality Assessment of Internal Audit)
Vesna Urankar

Povzetek
Standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju zahtevajo neodvisno zunanje ocenjevanje kakovosti notranjega revidiranja, ki naj se izvaja vsaj na vsakih pet let. Zunanje ocenjevanje kakovosti lahko izvedejo v celoti zunanji ocenjevalci ali pa notranji revizorji izvedejo samoocenjevanje, ki je nato predmet neodvisne zunanje potrditve (validacije). Za kateri način se odločimo, je odvisno od pričakovanj in potreb notranjerevizijske službe. Pri zunanjem ocenjevanju kakovosti so pomembni predvsem pozitivna naravnanost, vnaprejšnja opredelitev cilja in obsega ocenjevanja, izbira ustreznega izvajalca, vnaprejšnja priprava s samoocenjevanjem ter aktivna vloga menedžmenta in nadzornega sveta, revizijskega odbora nadzornega sveta ali drugega nadzornega organa.

Summary
Standards of professional conduct for internal auditing require independent external quality assessment of the internal audit function, conducted at least once every five years. External assessors perform external quality assessment or internal auditors carry out self-assessment with independent validation. The selection of the approach depends on the objectives of the assessment and the internal audit department needs. The most important issues while performing external quality assessment are a positive approach, advance definition of objectives and scope of the assessment, selection of appropriate assessors, self-assessment, conducted prior to the external assessment and active role of the management and the supervisory board, audit committee of the supervisory boars or any other supervisory body.

*Vesna Urankar, univ. dipl. ekon; preizk. notr. rev.; notranja revizorka v Telekomu Slovenije, d. d.. Domači naslov: Markovo 11a, Kamnik.