Revizor 4/2008

Uvodnik

(Editorial)

No, pa smo ga dobili. Nov zakon o revidiranju ZRev-2. Zakon je bil v Državnem zboru praktično soglasno sprejet po skrajšanem postopku. Kako si lahko to razlagamo? Možno, da so poslanci vseh strank menili, da je zakon tako dobro napisan, da k predlaganemu besedilu, ki ga je pripravila Vlada, nimajo nobenih pripomb. Seveda pa bi bilo tudi možno, da ureditve v tem zakonu poslancev niso zanimale, ker naj bi šlo za "tehnični" zakon. Ali pa morda še najbolj banalna možnost, da se vse dogaja že v predvolilni vročici in se poslanci osredotočajo na "velike" in široko ljudske pri volivcih prepoznane teme. Možna pa je tudi kakšna drugačna razlaga. Vse to pa sedaj ni več pomembno.

Zakon bo treba začeti izvajati. Ena najpomembnejših stvari, ki se bo tudi prva zgodila, bo imenovanje direktorja oziroma direktorice Agencije za javni nadzor nad revidiranjem. Upam, da se bo na javni razpis prijavila in bo Vlada tudi imenovala osebo, ki ima dovolj strokovnega revizijskega znanja, hkrati pa tudi vse potrebne etične in moralne kvalitete, potrebne za opravljanje tako pomembne funkcije, ter uživa zaupanje stroke in javnosti. Res upam, da bo za direktorja oziroma direktorico Agencije "imenovana oseba z ugledom neodvisnega strokovnjaka, ki ima ustrezna znanja, povezana z revidiranjem", kot je tudi določeno v 20. členu ZRev-2. Ne bom ugibal, kdo naj bi to bil, raje se pustim presenetiti. Seveda pozitivno. Inštitut pa ima polletni rok, da uskladi vse akte z zahtevami zakona. Ko razmišljam o tem, mislim, da ni in ne sme biti dovolj le, da pravno in formalno prilagodimo akte, ampak je sedaj tudi priložnost za temeljit premislek o načinu, oblikah in metodah delovanja Inštituta. Vsekakor bo treba nekatere "zastarele" oblike nadomestiti s sodobnejšimi. V mislih imam predvsem posodobitev izobraževalnega procesa, vpeljavo in uporabo informacijske tehnologije in morda najpomembnejše – spremembe metod in oblik strokovnega dela ter zagotavljanje večje dodane vrednosti pri vseh članih Inštituta. Seveda mora Inštitut obdržati in tudi okrepiti položaj in vlogo vodilne strokovne inštitucije na področju revidiranja in vseh z njo povezanih strok. Idej je kar nekaj. Upam pa tudi, da boste z njimi pri posodabljanju delovanja Inštituta sodelovali tudi vi. Vedno sem trdil in še vedno trdim, da je v Inštitutu združenih veliko strokovnjakov, ki prav zagotovo sestavljajo strokovno in intelektualno jedro specializiranih področij od revidiranja do z njim povezanih strok, ki pa morajo imeti tako neposredno kot posredno velik vpliv in pomen za državo in družbo kot celoto. Le izpolnjevanje nalog stroke in sledenje strokovnim ciljem ter seveda tudi strokovno ravnanje lahko dolgoročno največ pripomore k splošni družbeni blaginji in v tej zvezi tudi razumem poslanstvo in delovanje vseh predstavnikov stroke v javnem interesu.

Vročina pritiska in zato vas s kakšnimi "globokoumnimi" razmišljanji ne bom več nadlegoval. Pospravite pisarno, zaprite pisalno mizo, ugasnite računalnik in izklopite vse in vsakršne službene zadeve in – hajd na dopust. Narava čaka, modrina neba in škrlatni odsev beline gora, lesketanje šumečih morskih prostranstev in dih vetra v krošnjah dreves vabijo. Ne pustite si dvakrat reči, kar takoj zajadrajte med valove sproščenosti in užitkov polne poletne razposajenosti zasluženih dopustniških dni! Naj vas žgoče žarenje sonca in mehko božanje poletnih noči odneseta. Kam? Kamor želite, izbirajte pa prefinjeno kraljevsko.

Glavni urednik
Dr. Marjan Odar


Računovodenje sredstev naravne in kulturne dediščine: da ali ne?

(Acconting for Heritage Assets: Yes or No?)
Daniel Zdolšek

Povzetek
V prispevku bomo obravnavali različne možne načine računovodenja sredstev naravne in kulturne dediščine. Gre za področje, ki je v zadnjih nekaj letih zbudilo zanimanje tudi širše (strokovne) javnosti predvsem zaradi odločitev Avstralije in Nove Zelandije, ki sta za vse poslovne sisteme (muzeje, galerije in druge podobne inštitucije) predpisali obvezno računovodenje sredstev naravne in kulturne dediščine, ter objave predlogov standarda, ki ureja računovodenje sredstev naravne in kulturne dediščine v Veliki Britaniji v decembru 2006 in ponovno v juniju 2008. Uveljavljeni ureditvi Avstralije in Nove Zelandije ter predloga v Veliki Britaniji zagovarjajo popolno usredstvenje sredstev naravne in kulturne dediščine. Zaradi različnih lastnosti navadnih (opredmetenih osnovnih) sredstev ter sredstev naravne in kulturne dediščine, njihovega različnega namena, različnega pomena za širšo javnost in drugih dejavnikov nezdružljivosti računovodenje sredstev naravne in kulturne dediščine in s tem tudi poročanje o njih v skladu s tradicionalno računovodsko teorijo in načeli neprimerno. Predstavili bomo možne opredelitve sredstev naravne in kulturne dediščine z računovodskega vidika, razvrstitev (klasifikacijo) in njihove lastnosti, izhodišča za računovodenje teh sredstev v povezavi s pomenom (vlogo) računovodenja teh sredstev ter različne načine računovodenja teh sredstev (popolno usredstvenje, delno usredstvenje, neusredstvenje) v povezavi z možnimi problemi, ki se lahko pojavijo pri računovodenju teh sredstev.

Summary
This article presents possible approaches to accounting for heritage assets. In recent years, the interest in this field of accounting has grown among accounting researchers and accounting practitioners because 1) Australia and New Zealand pronounced heritage assets accounting for all types of organisations (museums, galleries and other similar organisations), and 2) Accounting Standards Board (ASB) of Great Britain issued a draft standard titled "Financial Reporting Exposure Draft: Accounting for Heritage Assets" in December 2006 and "Financial Reporting Exposure Draft: Heritage Assets" in June 2008. Authoritative pronouncements of Australia and New Zealand and ASBs' standard proposals adopt full capitalisation approach for heritage assets. Financial reporting about heritage assets and accounting for heritage assets are inappropriate if reporting and accounting for heritage assets are in accordance with traditional accounting theory and accounting principles, because of different characteristics of ordinary business assets (property, plant, equipment etc.) and heritage assets, their different initial purpose, different meaning for wider public and other factors indicating incompatibility of heritage assets with ordinary business assets. This article deals with a variety of existing accounting definitions for heritage assets, heritage assets classification, heritage assets characteristics, heritage assets accounting purpose (role, position), initial accounting concepts for heritage assets accounting, and different possible approaches to accounting for heritage assets (full capitalisation approach, mixed capitalisation approach, non-capitalisation approach) in relation to problematic (conceptual) accounting issues arising from accounting for heritage assets.


Tveganja prostovoljnih razkritij v letnih poročilih podjetij

(Risks of the Voluntary Disclosures in Corporate Annual Reports)
Jasmina Mandžuka

Povzetek
Prostovoljna razkritja so koristna predvsem za povečanje vrednosti podjetja. So eden izmed mehanizmov, ki blažijo škodljivo izbiro z zmanjšanjem informacijske asimetrije tako med vrhovnim poslovodstvom in investitorji kot med institucionalnimi (velikimi) in individualnimi (malimi) investitorji. Možne ugodnosti zaradi prostovoljnih razkritij so manjši stroški kapitala, večja likvidnost delnic podjetja in manjši transakcijski stroški. Na drugi strani pa imajo podjetja s prostovoljnim razkrivanjem tudi stroške. V najmanjši meri so to stroški razvijanja in širjenja informacij, tožb in pravd, povezanih z razkritji informacij, ter izgube konkurenčnih prednosti zaradi razkrivanja informacij.

Summary
Voluntary disclosures are useful in communicating information concerning the increase in company value. They are also one of the mechanisms that mitigate an adverse selection by reducing information asymmetry between managers and investors as well as between institutional (large) and individual (small) investors. Potential benefits of voluntary disclosures include lower costs of capital, higher liquidity of company shares and lower transaction costs. On the other hand, companies have costs of voluntary disclosure. To a limited extent, these are costs of competitive disadvantage, costs of gathering, processing and disseminating information to stakeholder and litigation costs.


Pravni vidiki ureditve družb tveganega kapitala

(Legal Aspects of Regulation of Venture Capital Enterprises)
Mag. Matjaž Kovač

Povzetek
Osnovni cilj družb tveganega kapitala je zagotoviti pregledno in hitro financiranje podjetij, ki začenjajo poslovanje oziroma ga nadaljujejo z novimi tehnološkimi rešitvami. Zakon o družbah tveganega kapitala določa, da za tvegani kapital veljajo tiste lastniške naložbe v gospodarske družbe, s katerih vrednostnimi papirji se ne trguje in se ni trgovalo na organiziranem trgu ter katerih vrednostni papirji se investirajo po načelu aktivnega upravljanja v obliki povečanja osnovnega kapitala z vložki ali v obliki ustanovitve gospodarske družbe. Tvegani kapital se investira z namenom financiranja razvoja začetnega koncepta poslovnega modela podjetja, razvoja izdelkov ali storitev in začetnega trženja oziroma nadaljnjega razvoja podjetja za povečanje proizvajalnih zmogljivosti.

Summary
The basic goal of venture capital enterprises is to ensure transparency and quick financing of enterprises starting to operate or continuing the operation with new technological solutions. The Act of venture capital enterprises (AVCE) stipulates that those private equity investments are valid for venture capital in commercial companies whose securities are not and were not traded on an organised financial market and whose securities are invested in accordance with the principle of active management in form of an increase in initial capital with shares or in form of establishment of an enterprises. Venture capital is invested in order to finance the development of the basic concept of a business model of an enterprise, development of products or services and the beginning of trading or continuation of further development of the enterprise because of an increase in production capacities.


Tipologija bogatašev pri nas**

(The Typology of Wealthy People in Slovenia)
Dr. Ivan Turk

Povzetek
Kdaj je o kaki fizični osebi pri nas mogoče govoriti, da je bogata, v domači strokovni literaturi ni jasno opredeljeno. Še manj so teoretično obdelani razlogi, ki so privedli do takšnega stanja. To besedilo, napisano na podlagi splošnih opažanj, naj bi spodbudilo nadaljnje razmišljanje ter nato razvijanje ustrezne teorije z vsemi pozitivnimi in negativnimi implikacijami.

Summary
The domestic professional literature does not provide any clear answer to the question when a natural person is wealthy. Reasons leading to such a situation are even less theoretically elaborated. The present text is independently elaborated to give an incentive for further consideration and for further development of adequate theory with all positive and negative implications.

** Delno dopolnjen referat na 40. simpoziju o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji leta 2008.