Revizor 8/2006

Uvodnik

(Editorial)

Še nekaj mesecev in tolar ne bo več slovenska državna valuta. Se še spomnite tistih precej burnih časov in njegove uvedbe? Vsaj nekateri imate prav gotovo v spominu tudi še jugoslovanske dinarje, pa nato obdobje bonov in končno uvedbo tolarjev. Če še malo pobrskate po spominu, se boste verjetno spomnili še lipe kot vzporednega plačilnega sredstva v nekaterih trgovinah in gostinskih lokalih predvsem v Ljubljani. Kar pestra paleta valut za mlado državo, kajne? Ker sem bil pri nekaterih od teh zadev "zraven", nikoli ne bom pozabil prvih dobesedno skrivnih sestankov v zgodnjih sobotnih dopoldanskih urah v prostorih ministrstva za finance, ko si nas je peščica razbijala glavo, kako uvesti v delu skupne države svojo valuto. Pa kako nato preprečiti monetarni vdor zveznih oblasti v "našo" finančno ureditev. In še veliko veliko podobnih vprašanj, na katera je bilo prav tako možnih veliko veliko odgovorov. In seveda ne moremo mimo slavnega in hkrati kontroverznega Hamurabija. Živo mi je v spominu njegova ponudba, ki si jo štejem globoko v čast, da me je povabil za enega izmed ustanovnih članov Lipa holdinga, d. d. (žal sem moral po premisleku njegovo ponudbo zavrniti, ker bi sicer verjetno imel precejšnje težave v službi). Ali veste, kako je bilo treba plačati ustanovni vložek za vstop v to posebno družbo, ki naj bi postala nova Narodna banka Slovenije? Plačilo je bilo obvezno v kovancih jugoslovanskih dinarjev. Na podlagi njihove teže in razmerja kovin v zlitini posameznih kovancev je bilo določena tudi njihova vrednost, ki je bila takrat visoko nad njihovo nominalno vrednostjo. Vrednost zlitine se je določala na podlagi razmerij na blagovni borzi v Londonu. Šlo je za neke vrste "kovinsko", lahko bi rekli tudi "zlato" podlago te valute z lepim slovenskim imenom lipa. Še ena zanimivost: Ali ste se kdaj vprašali, zakaj se v Sloveniji centralna banka imenuje Banka Slovenije, in ne, podobno kot se imenujejo tovrstne banke v veliki večini drugih držav, Narodna banka Slovenije? Zato, ker je Hamurabi ustanovil Narodno banko Slovenije in ime zaščitil, Banka Slovenije pa se ni mogla ali znala dogovoriti za odkup imena. Zanimivo, kajne? In res ni dosti manjkalo, da bi Slovenija uvedla kot državno valuto lipo, in ne tolar. Še veliko podobnih zanimivosti je povezanih z nastankom tolarja. No, in sedaj je prišel čas slovesa od njega. Kar s kančkom grenkobe in morda še malo večje osebne navezanosti se bomo poslovili od tolarja. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo (EU) in tudi vstopom v Evropsko monetarno unijo (EMU) odločila, da se dokončno poslovi od državne valute in vstopi v evropsko monetarno območje, ki je tudi eden izmed temeljnih stebrov in ciljev delovanja EU. Na neki način se tako odpoveduje denarni neodvisnosti oziroma jo zamenjuje za pričakovano večjo stabilnost in soodgovornost za skupne cilje EU. Prevzem evra kot državne valute je na eni strani odpoved finančni samostojnosti in žrtvovanje tolarja za prednosti uporabe in izkoristek priložnosti, ki jih ponuja evro. Gotovo pa je uvedba evra gospodarska nuja in prednost, kajti Slovenija s svojim realno in relativno majhnim deležem v gospodarstvu EU lahko le pridobi in se na ta način tudi izogne možnim slabostim in občutljivostim mednarodnih denarnih razmerij in tokov, na katere sama lahko zelo malo vpliva.

Skoraj zagotovo pa se bom po 1. januarju naslednjega leta najteže navadil na evrske kovance. Spet kovanci! Ali veste, kako so težki? Sicer imajo veliko večjo vrednost od nominalne vrednosti kovancev bivših jugoslovanskih dinarjev, ki so bili "podlaga" vzporedni valuti lipi, pa vendar se bom tudi zaradi njih kar težko poslovil od bolj praktičnih skoraj zgolj papirnatih tolarjev. No, če bo le to, potem ... potem prehod res ne bo težak in bodo prevladale številne prednosti enotne valute EMU. Če ste že na dopustu kje v državah evropskega območja ali če se tja šele odpravljate, pa kar malo "potrenirajte" cene v evrih. In seveda ne pozabite, da ste na dopustu. In najpomembnejše, da bi dopust in vse dobro z njim povezano še dolgo dolgo trajalo. Skratka: najprej je na vrsti odklop!

Glavni urednik
Dr. Marjan Odar