Revizor 9/2001

Uvodnik

(Editorial)

Dopustov je konec. Za letos večinoma nepreklicno. Ja, ali res mora biti tako? Žal tu ne pomagajo nikakršni in nobeni uroki, mazila ali celo "žavbe" iz arzenala zanesljivo delujočih in učinkovitih domačih "arcnij", s katerimi bi realnost popočitniškega delovnega začetka lahko vsaj nekoliko omilili in odložili za nekaj časovno nedoločenih enot. Vsaj v mislih pa lahko podoživljamo lepote sinjespokojnega morja, oranžna zahajanja vročega sonca ter prikrita, komaj zaznavno spodbujajoča vabila v romantično nora pričakovanja, spremljana z obetajočimi in včasih celo nesramno vprašujočimi pogledi, namigi in namigovanji, ki obljubljajo ali samo zbujajo upanje, da se bodo uresničile najbolj skrite želje in norosti. Še slišimo poigravajoče se melodije vetra in bučanja ter lagodnega ječanja razbrazdanih in butajočih valov v nam težko razumljivi govorici, kot

Tole v nadaljevanju pa bo kruto. Po dopustih smo spet na trdnih tleh, v sedanjosti, ko doživljamo probleme, pritiske in težave, pa tudi praviloma bolj redke trenutke radosti. Ampak, če hočemo ali ne, to je to. In, bodimo pošteni, tako smo se že navadili, da brez tečnega zvonjenja telefonov, upravičenih in včasih celo zajedljivih pripomb nadrejenih, napetih in tudi sproščujočih odnosov s sodelavci, včasih tudi "usklajevanja mnenj", lažnega pritrjevanja, hvaljenja, leporečenja, hinavskega kimanja, in da ne zapišem še kaj hujšega, ne moremo več delovati. In to dan za dnem. Oprostite, ali mora biti res vse podrejeno "uspehu" za vsako ceno? Ali cilj res posvečuje vsa sredstva za njegovo dosego? Ne bom moraliziral, le droben napotek za razmislek - premislite, kako vas je prevzela lepota narave med dopustom ter kako drugače smo v tistih sicer kratkih trenutkih gledali na smisel ali nesmisel življenja in kako

Glavni urednik
Marjan Odar